Revija Potapljač - sanjski maldivi

Članek je bil objavljen v 130. številki Potapljaške Revije Potapljač, ki jo izdaja Slovenska potapljaška zveza, september 2023.

S klikom na sliko se odpre povečan članek v novem oknu: 

   

Kavica pred prvim jutranjim potopom, cela ekipa navdušena, saj je bil njihov drugi dan potapljaškega safarija na Maldivih. Kravji zvonec, ki smo ga vodiči uporabljali za klic potapljačev v veliko jedilnico, kjer smo izvedli ti. briefing, pred potopom. Velik LCD zaslon, s prijetno fotografijo in ja, gremo se potapljat “beetween channels”, kot smo radi dejali v “briefingu”. Tak tip potapljanja je izredno zanimiv saj so tokovi med kanali praviloma izredno močni. Le-ti pa seveda privabljajo tune, ki pa so zanimive, kot hrana za morske pse. Praviloma smo na potopih videli “white tip reef sharks” - beloplavuti morski psi in občasno “black tip reef sharks” - črnoplavuti morski psi, ko smo se spustili med kanale. Meni osebno je bil tak tip potapljanja doživetje, a regulator drži trdno v ustih, saj ti ga sicer močan tok lahko odnese. Tukaj se vidi kdo je pravi mojster dobre plovnosti!

Potapljanje zgleda nekako takole, 24 potapljačev in štirje vodiči ter seveda kapitan in dva “bangladešča”, ki pomagata na potapljaški ladji, ki se imenuje Dhoni. Na njej se nahaja vsa oprema, cel Nitrox sistem in trije kompresorji. Cruise Director, ki je glavni od štirih vodičev določi potapljaško lokacijo in seveda okvirni plan potopa. Maldivci so sicer izredno redkobesedni ljudje, tako, da se naučiš brati misli. Na naši ladji je bil Cruise Director lokalni dečko. Po “briefingu” se celotna ekipa preseli iz večje ladje, na kateri se spi, preživi dan in seveda je tri obroke na dan, na Dhoni. Krajša vožnja v užitku vetra, valov in zibanja do potapljaške lokacije z Dhonijem. Pred skokom v vodo se vedno preveri tok, če se potaplja v kanalu celo dva, ki sta različna. Eden zunanji na reefu in seveda tok v kanal. V primeru pravega in “ugodnega” toka, se ekipa prične pripravljati na skok v vodo. Praviloma vsaka ekipa skoči za sebe, saj močni tokovi znajo potisniti Dhonija na nepravo lokacijo. Sigurno si nihče od nas ne želi plavati proti močnemu toku. Zato je skok ob pravem momentu ključnega pomena. Maldivci so tukaj “pogruntali” še eno tehniko, ki jo imenujejo “negative entry”. Pomeni, da na površini čisto izprazniš jopič, saj le tako ob doskoku v vodo začneš takoj tonit. Spust je med drugim tudi pomemben, da ne prideš pod Dhoni, ki ga tok premika, saj je plopeler za potapljače nevarna dogodivščina. Kakor sem omenil imamo v igri močne tokove, kar pomeni, da je pomemno priti čim hitreje, na rob kanala oz. na vhod v kanal, tja do 30m. Hitri spust, plavanje v modro in kljukica z vrvico v roki. Vodiči ob pravem trenutku pokažemo potapljačem s kljukico, da se “zapnejo” za prvo skalo v ravni liniji in potem čakamo. Čakamo seveda morske pse, ki pridejo pred potapljače. Na enega od potopov jih je mogoče videti preko 50. Večkrat smo v šali rekli, da je tak potop kot ohranjevalnik zaslona na računalniku. Potopi so z Nitrox 32-33%, ki omogoča precej dolg čas na dnu. Potrebno je vedeti, da se dnevno izvede po tri potope do globine 30m, in čas potopa je preko 50 minut. Večinoma smo uporabljali aluminijevke ALU 100 (13,2L), tisti z manjšo porabo pa ALU 80 (11,1L). Po približno 20-25 minutah prebitih na robu, je nedekompresijska meja padla na zadnjih pet minutk, kar je za nas pomenilo, da pokažemo potapljačem, da izpnejo kljukico iz skale in se skupaj prepustimo toku. V kanalu je praviloma globina začela padati, kar posledično pomeni povečanje nedekompresijske meje. Ravno to pa smo potrebovali za podaljšanje potopa do približno ure. V kolikor to ni bilo mogoče pa smo se dvignili v modro in tam ob izpustni boji napravili varnostni postanek in prišli na površino. Seveda vsi veseli in polni razlag kaj vse smo videli. 

Po preverjenem toku se je Cruise Director odločil, da izpeljemo zgoraj opisani potop. Moja skupina je bila na vrsti kot druga, da skoči. Pričeli smo s pripravami, vmes je prva skupina skočila. Ravno sem se premikal proti zadnjem delu Dhonija, kjer sem pravzaprav z velike ploščadi rad skočil z mojo skupino v vodo. Prednost le-te je bila tudi, da je imela tuš, kjer sem vedno pred potopom izpral masko s  sladko vodo, da se mi ni rosila. Ravno ob hodu na zadnji del se je Dhoni zazibal, očitno je prišel velikanski val. Na zunanji strani otoka je bilo to pričakovano, a ta val je bil res preko mere. Lovil sem nekaj oprijemljivega, da ne bi padel. Uspelo mi je z vso opremo. V naslednjem trenutku pa se potegnem na zadnji del Dhonija, se stabiliziram, da v miru lahko sperem masko. Med pranjem maske slišim za mojim hrbtom: “HELP!”. Huh, sem prav slišal?

Gasilec sem od sedmega leta, prostovoljec seveda. Navajeni smo skočit, ko je potrebno nekomu pomagati. Potapljaških nesreč nisem videl prav veliko, kar sem pravzaprav vesel. Po drugi strani pa sem lansko leto postal še inštruktor inštruktorjev prve pomoči, ki jo poučujem bodočim PADI inštruktorjem. Nekaj znanja je, a praktičnega premalo, ker pač nimamo kje “trenirati”. Šalo na stran!

Nataknem masko in vidim drobno dekle, ki se bori na površini z vzpostavitvijo pozitivne plovnosti. V angleščini ji dam navodila iz tečaja Rescue Diver - potapljač reševalec. Seveda ni odreagirala. Žal v polni opremi nisem bil kaj mobilen. K sreči je pritekel bangladeški poba, zavpil kapitanu naj gre malo nazaj z Dhonijem in ji vrgel vrv. Punco smo nekako zvlekli iz vode, skupaj s aluminijevko. Jopič je imel veliko luknjo, zato plovnost ni delovala. Prav tako v istem trenutku vidim 2-3 cm grdo ureznino na levi nogi potapljačice, od ritnice vse tja do zadnjega dela kolena. Takrat mi kliker naredi, potapljali se ne bomo, vsaj ne danes in punca potrebuje pomoč. Na dhoniju je zavladala malenkostna panika preostalih potapljačev, ki so čakali na svoj skok. Zavpijem naj se vsi usedejo, sam sem varno odložil mojo opremo na moje mesto in jo zapel, da ne bi kam padla. V vmesnem času sta bangladešča uspela odmaknit aluminijevko kar iz jopiča potapljačice. Punca diha, to je dober znak, bila je bleda, ko stena. Rečem jima, da jo zagrabimo in prenesemo v notrani del Dhonija, kjer je ravna, podložena ploskev. Primerna tudi za operacijsko mizo. Odstanimo ji potapljaški wing, ki je bil v napoto, da sem že iskal nož, s katerim bi mu odrezal naramnice. Uspelo nam je. Nekdo je prinesel vzglavnik, kolegica vodička, pa dve brisači. Zavpijem naj prinesejo povoj. Na trdo povijem brisače, ki sva jih dala kar čez neopren. Povoj je bil prekratek, da bi povil od dimelj navzdol do kolena. Prinesejo še enega in povijem kar povprek. Punci vmes povem, naj mi pove v kolikor ne bo čutila prstov na nogi. Bila je v šoku, kar je bilo mogoče ok, da se ni zavedala kaj točno se dogaja. Vmes ji nekdo da cigaret, takrat vidiš, kaj panika in strah dela v očeh ljudi. Nikomur ni za zameriti, saj je situacija zgledala grozna. Vmes povprašam kapitana kako je z “Sea Help”, ki je nekakšna naša različica “rešilca”, le da je na Maldivih le-ta na vodi. Hitro odgovori: “twenty minutes”. Vmes se vrne ekipa, preostalih šestih, ki so naredili negativni vstop v vodo in je vodič ugotovil da nekdo manjka. Mož plani k njej, zavlada še nekaj panike in mu hitro razložimo kaj se je zgodilo. Eden od vodičev je govoril tekoče angleško in je uspel od lokalcev pridobiti dodatne povoje. Povili smo še preostanek noge vse tja do ahilove tetive. Menil sem, da je mobilizacija noge pomemebna, saj ne vemo kaj je s preostankom noge, potapljačica pa je tožila po bolečinah pod kolenom. Dolg neopren je sicer prekril preostanek “težav”. 

Sea Help ni prišel, tako da smo dekle dostavili do marine. K sreči ima vsak otok na Maldivih zdravnika, večji; glavni otok na atholu pa tudi bolnico. Dekle smo z zajemalnimi nosili prenesli v “rešilca”. 

Še isti večer so jo operirali. Na celi nogi je imela tri grde ureznine, kot sem kasneje izvedel. Ene niso mogli operirati, zato so zorganizirali letalo do Male in jo operirali tam.

Od tu dalje pa se začne grdi del zgodbe. Odločil sem se, da ta del izpustim iz članka. Dodal bom samo to, da članek ni namen blatiti kogarkoli, želel sem samo dodati nekaj k potapljaški skupnosti. Namreč nesreče se dogajajo in osebno kot inštruktor si tega seveda najmanj želim. Želel pa sem samo potapljaško javnost obvestiti, da se to dogaja.  V mojem članku sem “zabrisal” vse podatke o udeležencih, tako, da je znana samo zgodba. Poznamo različne statistike, a ker se večino nesreč skrije pod preprogo, so iz mojega vidika te statistike nerealne. BSAC potapljaška šola izda vsako leto eno izmed njih, naše nesreče zagotovo ne bo v njej. Zanimivo kako so lokalci, policija in ostali zadevo kaj hitro pometli pod preprogo. Vseeno bom dodal, da so se lani zgodile nesreče s smrtnim izzidom na sosednji hrvaški, kjer so bili prosotni Slovenici v eni celo Srbi, pa o tem vemo le redki. Glede na to da delam v potapljaški industiji letos že deseto leto, ta del posla tudi razumem in kaj je vse povezano s tem. Žal, je metla res debela.

Po nekaj dneh sem dobil informacijo, da je punca stabilna. Postal sem miren!

Eden od ekipe, s katerim sva bila pravzaprav vsak dan v navezi je prišel zadnji dan do mene. Začel je debato in mi dejal nekaj stvari. Najprej se mi je zahvalil za pomoč, kar sem bil nadvse vesel. V nadaljevanju mi je dejal, resnično te občudujem kako si vskočil. Sam sem samo sedel in nemo gledal kaj se dogaja, nisem bil sposoben odreagirat. Pravi v nadaljevanju; in jaz kot inštruktor potapljanja bi to moral. Ljudje smo različni, različno odreagiramo in imamo drugačne izkušnje in predznanja iz tega področja. Mogoče smo slovenci v prednosti, ker nas je veliko v prostovoljnih gasilskih društvih, kjer se srečujemo s podobnimi situacijami na intervencijah.

Vseeno sem z Maldivov odšel navdušen, saj potapljanje na jugu da tisto, za kar postaneš pravzaprav potapljač. A to je material za naslednji članek. Vseeno spodbujam mlade inštruktorje in vodiče potapljanja, da greste po mojih stopinjah. Delati v resortu, na lokalnem otoku ali Safari Boatu na Maldivih je nujno za doživet. Potapljanje z velikimi “zverinami” pa bi pravzaprav morala biti želja vsakega potapljača.

Nesreče se ne dogajajo vsak dan, a takrat je vsak tak članek ideja kaj storiti v podobni situaciji.

Pred nami je bližajoča se potapljaška sezona. Previdnost ni odveč, junakov v potapljanju pa si ne želimo ;)