WhatsHelp Chat Button

10

 

Izbira jezika

Darilni bon

presentDarilni bon

preberi več

Hitri kontakt

ne pozabi - klic preko whats'up je brezplačen in hitrejši od tipkanja ;)
whatsapp-logo viber
GSM: +386 64 145 260 (T2)
GSM: +43 680 232 85 73 (AUT)

email: info@watersports.si
http://www.watersports.si

 

Revija Potapljač - Richie’s Place – Lanzarote

Članek je bil objavljen v 115. številki Potapljaške Revije Potapljač, ki jo izdaja Slovenska potapljaška zveza, marec 2021.

S klikom na sliko se odpre povečan članek v novem oknu: 

 članek Lanzarote članek Lanzarote članek Lanzarote

Spodaj se nahaja originalni članek, revija ga je ustrezno skrajšala ;)


Richie’s Place – Lanzarote


Rjavo-zelen otok, ki te prevzame in navduši že na prvi pogled. V kolikor ga ne začutiš, se zagotovo ne boš nikoli zaljubil vanj. Podobno kot potapljanje - te prime ali pa te ne ;) Skratka mali otok z obilico zanimivosti je pravi raj za raziskovalce.

Kanarsko otočje je pozicionirano nasproti Maroka, je del Španije in s tem EU ter je sestavljeno iz otočij Tenerife, Gran Canaria, Lanzarote, El Hierro, La Palma, La Gomera in Fuerteventura. Z angleščino se dobro shaja, saj je pogostejša od domače španščine.

Lanzarote ima v povprečju 330 sončnih. Njegove mere pa so 70 km od severa proti jugu in 25 km od vzhoda proti zahodu, kar nanese preko 200 km obale. Najvišji točka, krater  Peñas del Chache, doseže 670 m nadmorske višine. Posebnost pokrajine Lazanarota so belo obarvane hiške na rjavem pesku, da ni visokih zgradb, razen Grand Hotela v Arrecife, ter da ob cestah ni videti gromozanskih oglasnih tabel. Glavni krivec sodobne arhitekture je zagotovo César Manrique. Temperature so skozi celo leto ugodne nad 18°C, prav tako temperatura morja, kljub temu da otok leži v Atlantiku. Letos je temperatura morja v času mojega obiska sicer padla s 23° na 22° C. Dobra lastnost otoka je tudi, da ves čas malenkost pihlja veter in zato ni nikoli pretirano vroče.

 

Za razliko od zelene Slovenije v poletnem času in obilico pitne vode, se tam borijo s pridobivanjem slednje. Na začetku so pitno vodo pridobivali s pomočjo velikih vetrnic (pa ne tistih za elektriko; slednje so v uporabi v modernejši dobi na vrhu vulkanskih gričev). V vulkanski otok so naredili vrtino, iz katere je dan in noč črpala vodo iz globin. Sklepam, da je taka voda kljub filtraciji skozi plasti vulkanske materije, imela še vedno neprijeten okus. V modernejši dobi z veliko porabo el. energije vodo pridobivajo z razsoljevanjem morja. Tudi ta je vse kaj drugega kot domača Slovenska kapljica.

 

Obisk otoka sem letos opravil že tretjič. Prvič leta 2011, kot potapljač začetnik, že takrat je podvodni svet znal navdušiti s potopi (žal samo s štirimi vodenimi potopi), kaj šele zadovoljiti raziskovalno žilico. Glavna povratka sta bila aprila 2018 in pa oktobra 2020, razlog pa seveda v prvi vrsti potapljanje - tokrat z razmeroma dobro pripravljenim potapljaškim planom oz. podatkih o lokacijah samih. Navdih za Lanzarote sem dobil ob knjigi Inmersiones Lanzarote, ki me je prepričala s slikami potapljaških lokacij. Sicer je avtorjem knjige šlo risanje bolje od rok, kot pa je bila kasneje videti lokacija v realnosti. Namreč, vidljivost potapljaških lokacij na jugu je precej bolj primerljiva Istri na Hrvaškem, kot pa npr. preko 40 m vidljivosti na Malti in Gozu. Ne morem mimo pripombe, da je za dobro potapljanje potrebno iti izven domačega udobja sosednje Hrvaške, ki je pri nas tako priljubljena, saj sem med pogovori z marsikaterim, sedaj že bivšim, potapljačem prišel do zaključka, da jih je potapljanje minilo, ker niso okusili bistva - dobrih in atraktivno-pisanih potapljaških lokacij.

 

Potapljaški plan je bil izdelan že pred drugim obiskom Lanzarota, pred letošnjim odhodom pa sem porabil še dodatni mesec raziskovanja, saj sem dodal tudi ogleda vredne zanimivosti na suhem. Ogledu samega otoka sem v treh tednih namenil tri dni, a bi se dalo ta čas še raztegniti. Otok ponuja kar nekaj izhodišč za poldnevne trekinge na vulkanske vrhove in različne plaže, prav tako je mogoče manj razširjeno jamarjenje. Poleg potapljanja ponujajo ogromno zunanjih aktivnosti za turiste: surfanje, windsurfing, kajak ali samo plavanje v kristalno čistem morju. Čeprav nisem navdušen surfer, me je očarala plaža Playa de Famara ki je raj za surferje. Ni čudno, da je ob teh valovih in razgledih na surfarje dobila ime Hawaii of Europe - Evropski Havaji. Sprehod po mali vasici poleg plaže je tematsko surfersko naravnana in z dolgo, ravno cesto kar malce odklopljena od masovnega turizma.

 

Dan D in zgodnja jutranja vožnja do Bergama v Italiji. Let z nizkocenovnim prevoznikom in končno … papežev poljub zemlje ob prihodu na Lanzarote in upanje, da je tokrat prtljaga pripotovala z menoj, saj je izposoja maske z dioptrijo v diving centru nemogoča.

Glede na to, da je otok vulkanskega izvora (kot neporaščena Gran Canaria), ima zanimivo hribovito in slikovito pokrajino posejano z zeleno - rjavo pobarvanimi grički. Seveda malenkost zavisi ob katerem letnem času obiščemo otok. V jesenskem času otok vseeno malenkost izgubi zelen sijaj in se spremeni bolj v pusto rjavo barvo. Ceste so prijetno speljane med grički navzgor in navzdol in ker ni dreves, se razgled skoraj vedno odpira vse do morja. Ob cesti so sčasoma zrastla prava naselja, ki nimajo nekega zgodovinskega ozadja - so bolj kot ne prebivališča za domačine in turiste. Ostankov prvotnih naseljencev ni videti.

 

Rent-a-car je nekaj, kar je nujno za obisk takega otoka, ki ga praktično prevoziš v enem dnevu. V kolikor si slednjega ne urediš vnaprej, ne bi smelo biti težav, saj je izposojevalnic kar nekaj in se da hitro dobiti ustrezen avto. Navdušen agent Fernando me med postopkom izposoje povpraša, kakšne imam plane in kaj hitro odgovorim: “SCUBA!” Spraševal me je nad planom podvodnega raziskovanja, da sem dobil občutek, da bi najrajši šel z menoj, saj je izgledal kot zagret potapljač. Še isti dan sem na prvem potopu ugotovil, zakaj je kazal tako navdušenje.

 

Za bazo sem si v obeh zadnjih obiskih izbral mestece Puerto Del Carmen, saj ima s svojih treh večjih plaž izhodišče na največ potapljaških točk. Apartmaja ni težko dobiti, Airbnb pri tem precej pomaga in izbire, še sploh letošnje leto, je bilo ogromno. Vseeno sem pričakoval padec cen najema, pa se je, zanimivo, zgodilo ravno obratno! Apartmaji so po večini moderno opremljeni, vsi imajo Wi-Fi, nekateri tudi pralni stroj, da si popotnik v treh tednih lahko opere tudi kakšne kratke hlače. Samo mestece ponuja tudi dve prelepi mivkasti plaži, zvečer pa se prelevi v party city. Vseskozi ob cesti je polno barov, polno turistov, ponekod živa glasba, male trgovinice z različnimi artikli. Tudi Indijci so našli svoj delež in imajo po večini trgovine z elektroniko. Kot je običajno cene niso nikjer označene.

 

Potapljanje

Po odločitvi za nakup (staro kamero mi je na Filipinih zalilo), sem glede na teste in priporočila kupil Olympus TG5, ki ima svoje prednosti in slabosti kot vse kompaktne kamere. Mogoče res zaostaja z manualnimi - ročnimi nastavitvami pred DSLR kamerami, a ima dober makro program. Z novo zunanjo bliskavico so fotografije dobile vrhunske barve in seveda RAW format, ki je nasproti JPG pri podvodnem svetu nepogrešljiv.

Letošnji plan je bil predvsem na potopih dodatno osvojiti še eno novo pridobljeno igračo - podvodno bliskavico. Mislim, da je za začetek manipuliranje z eno bliskavico dovolj in se ne splača prehitevati z dvema. Vaja z njo počasi naredi svetlobnega mojstra. In potrebno bo še veliko vaje, da se kvaliteta fotografij dvigne na ustrezen nivo.

Do konca potovanja, je na moje veselje nastalo veliko lepih fotografij, ki jih tedensko objavljam na FB. Nad komentarji kolegov potapljačev: “Znaš pa dražit!”, pa se je enostavno samo nasmejati. Definitivno po letošnjih 46 prelepih potopih v treh tednih lahko rečem, da so Kanarski otoki en od potapljaških rajev na svetu.

 

Na obeh zadnjih obiskih sem se s potapljaškim centrom že preko emaila dogovoril za najem jeklenk za tri potope dnevno. Glede na to, da želim preživeti dlje časa pod vodo,  prakticiram samo 15-literske jeklenke. Že mnogo let se potapljam v lastni režiji po celem svetu, saj mi to nudi največji užitek pod vodo in zadovoljuje mojo raziskovalno žilico. Da se razumeva dragi bralec, imam veliko izkušenj kot inštruktor potapljanja po različnih lokacijah sveta in dobro orientacijo. V kolikor nisi vešč takega potapljanja je najbolje iti pod vodo z lokalnim Divemastrom - vodičem!

Potapljaški center je bil prijeten, osebje prijazno in strogo profesionalno. Zanimivo se mi je zdelo, da večino lokacij, ki sem jih obiskal, fantje sploh niso poznali. Iz pogovorov je bilo razbrati, da svoje stranke vozijo samo na manjši del razpoložljivih lokacij.

 

Za otvoritev vedno izberem Veril De Playa Chica, ki ponuja precej dolgo in zanimivo podvodno steno pod plažo Playa Chica. Njena posebnost je, da skriva nezahteven tip potopa, ima dva velika parkirišča ter zakriva vsaj štiri različne in zanimive potapljaške lokacije. Prva izmed njih je Black beach; obilice rib je itak vsepovsod, hobotnice, stingrayi, angel sharki - kaj bi še želel?! Ime je dobila po črnem pesku, a ne zaostaja za ostalimi potapljaškimi lokacijami na otoku v smislu pisanosti podvodnega sveta. Obenem je plaža bolj zanimiva domačinom kot turistom. Le-ti so itak vedno prijazni in z veseljem pozdravljajo: “¡Hola!”, »živijo« po naše. Na plaži oz. v okolici naj bi se nahajal tudi Geocache, ki ga tokrat ni bilo časa iskati. Plaža Black Beach je dobro skrita za umetno steno, ki je pravzaprav zadnji del ogromne na novo zgrajene marine. Stena je narejena iz umetnih blokov, vmes pa so nametani vulkanski kamni. Pod vodo so le-ti skrivališča za male živali, nad vodo pa za mačke, ki jih je na jugu v obilici. Skratka mnenje o potopu – pod vodo ti ne bo dolgčas!

 

Naslednji sklop lokacij v smeri proti vzhodu so Agujero Azul, Cueva de las Gambas in direktno pred plažo Playa Chica - La catedral. Med vsako našteto lokacijo se nahaja po vsaj še ena neznana lokacija za katere žal nimam imena. Lokacije so si na pogled precej podobne in so, predvidevam, nastale z  drsenjem in ohlajanjem lave skozi morje. S tem je pod vodo nastalo večje število »prstov« oz. špičastih reefov, ki se začnejo z globino 25 in padajo do 45 m. Zanimivo so vsi vrhovi vse do plitvine pokriti s prelepim belim peskom. Potopi sami po sebi so dokaj enostavni, razen navigacije, da sploh prideš na pravo lokacijo. Poleg tega omogočajo počasen dvig, kar je še posebej pomembno pri treh globokih potopih vsak dan. Življenja okrog špic reefov se ne manjka in kot vedno pravim - na Kanarcih obstaja »sveta trojica«: angel shark, roughtail stingray in grouper. Le-te srečaš na vsakem potopu. V plitvejšem delu med peskom pa oprezaš za hobotnicami, bull rays oz. mi jih poznamo kot eagle ray, spiny butterfly ray (Butterfly Ray) in pa marbled torpedo ray, common cuttlefish. Ni lepšega kot na koncu za raziskovanje narediti dolg “varnostni postanek”, preko 10 minut na 5 m, ko se počasi vračaš na izhodiščno točko. Vse naokrog pa bogat podvodni svet. Za razliko od Hrvaške se tu ribe ne boje potapljačev, včasih celo plavajo za njimi. Presenečenje!

 

Agujero Azul je lokacija, ki izgleda kot veliko podvodno oko, ki se pričenja na 18 m in pada vse do 27 m. Definitivno atrakcija za vsakega potapljača, ko plava skozi tako veliko kaverno. Sam pass thru - prehod je dovolj širok za enega potapljača, ki mu načeloma sledi sopotapljač. Ob izhodu očesa pa te pričaka pogled na modrikasto barvo morja in jato barakud, včasih celo na jato velikih tun.

 

Pri lokacijah na Lanzarote je možno doživeti “pass thru” na skoraj vsakem potopu ravno zaradi delovanja lave v morju, da ne omenjam malih kavern, kar jamskega potapljača samo še dodatno navduši. V vseh prej opisanih pozicijah se navadno nahaja droben bel pesek, ki pa ni tako zahrbten, kot smo vajeni. Navkljub neveščemu potapljaču in dvigu le-te, se mivka kaj hitro posede in vidljivost je neokrnjena.

 

Cueva de las Gambas - shrimp cave je praktično najtežja lokacija, saj njena dva prsta segata precej daleč ven na odprto morje, kar ima za posledico precej plavanja, če želiš da jima slediš vse do dna na 45 m. Jasno pa je tudi zakaj je lokacija dobila ime, saj se v njej nahaja na stotine malih narwal shrimp - kozic, ki pa žal ne želijo pozirati fotografu.

Vedno je prijetno spoznati lokalne potapljače, ki ti povedo še kakšno zanimivost in skrivnost. V bližini prej omenjene lokacije se nahaja potopljen torpedni čoln. Le-tega je Michael - lokalni potapljač pred kakimi desetimi leti pripeljal kot habitat za ribe in atrakcijo za potapljače.

 

Zadnja lokacija na tem delu je La Catedral, kjer se  že ime sliši razburljivo in tudi je, saj že ime vleče, sigurno pa količina in velikost grouperjev, ki te počakajo, dvigne zanimivost lokacije na sam vrh. Potrebno pa je vzeti v zakup globino 40 m.

Zanimivo je kako so živali iznajdljive. Grouperji so čakali, da se privlečem do vhoda katedrale in prižgem svetilko. Lepo so mi sledili v notranjost in kaj hitro je bilo jasno zakaj, saj jih je pričakala pojedina. Množica narwal shrimp - kozic, ki so bile v notranjosti, so bile prava poslastica za velikanske gruperje. Po jami je glasno odmevalo ...


Potopi pred plažo Playa Chico se planirajo tako, da jih zaključimo v plitvem delu, ki vodi do elegantnega izhoda preko stopnic.

 

Otok sam ima kar nekaj lokacij namenjenih ljubiteljem potopljenih objektov - wreckov. Mogoče tukaj ne pridejo toliko do izraza, kot na Hrvaškem, saj je podvodni svet bolj pisan. Pa vseeno, vsaj dve lokaciji sta si zaslužili obisk in sicer Pecios Del Barranco Del Quiquere ter Pecios de Puerto del Carmen - duhovi potopljene marine.

Nobena od lokacij ni označena z bojo in prvo je bila najti prava loterija, saj je sredi odprtega morja, v modrem. Tri potopljene ladje so sicer lesene, potopljene v razdalji 40 in 60 m ena od druge kakih 100 m od obale.

Njihova naloga v prejšnjem stoletju je bila ribolov, potopili pa so jih v potapljaške namene, kakor je navada, na bel pesek. Potop, ki nikakor ni bil dolgočasen in za zanimivost se je letos na enem od wrecku skril tudi jastog. Srečanje z njim je bil pravzaprav presenečenje za Kanarske otoke, saj ga tu ni bilo pričakovati, bolj domač je v Jadranu. Z eno jeklenko je sicer praktično nemogoče obdelati vse tri objekte, saj so vsi na globini 28m, zato sem obiskal na vsakem potopu le po dva. Vidi se, da les vidno razpada, temu sigurno botrujejo tudi močni tokovi in starost. Na dnu je vedno moč srečati kakega stingraya ali angelsharka skritega v pesku. Ob pogledu navzgor nad wrecki pa, kaj drugega kot jate rib. Lokacija ima prednost tudi pri potopu, saj se vračamo na izhodišče po dnu. S tem je precej lažje navigiranje, ni pa odveč uporabiti kompasa. Skratka potop, ki ga je nujno ponoviti! Izhod iz vode po elegantno, v skalo vklesanih, stopnicah direktno do parkiranega avtomobila.

 

Za drugi sklop potopljenih ladij, ki jih je kar šest, se je potrebno peljati kak kilometer, za dostop do njih pa čaka potapljača še 10 minut hoje po obzidju ali ravno toliko časa počasnega plavanja po površini. Vedno pravim, da je potapljanje šport, ne zaradi potapljanja samega, ker tisto je rekreacija, ampak zaradi dostopa. Nič čudno da moje “avanturistično” potapljanje večkrat poimenujem kar “robinzonsko potapljanje”, saj mora biti potapljač fizično sposoben hoditi, plavati in se še potapljati. Za nameček pa dodamo vsak dan tri take na gorenjskem bi rekli “ornk” potope. Ampak, da se razumemo, v robinzonstvo potapljača žene želja po potapljanju, raziskovanju in nič drugega.

Lokacija je pred staro marino, ki so jo porušili in na robu le-te zgradili novo. Nova marina danes daje zavetišče obilici čolnov pred močnim vetrom in razburkanim morjem. Prav tako v njej domujeta dva potapljaška centra. Na zunanjem robu je bilo vedno moč srečati nekaj lokalnih ribičev in kmalu je bilo jasno zakaj. Sicer potopljeni objekti niso presenetili, ker jih imamo na Jadranu več in bolj atraktivnih, ampak živalski svet pa je tu prava “petarda”. Kamorkoli si pogledal je nekaj plavalo in se premikalo. No, na želvo res nisem naletel, so bili pa zato znanci iz svete trojice, za nameček pa še trumpetfish, tokrat brez rumenega pigmenta, kot so bolj pogoste na Gran Canarii. Skratka potop, ki ga ne bi smel izpustiti. Plavanje nazaj na globini 6 - 8 m pa je prineslo množico malih ribic, za nekaj trenutkov se je pokazal celo velikanski amber jack in za konec še mala hobotnica, ki se je igrala z eno od črnik. Ni kaj, potop ki zadovolji potapljača.

 

Poleg plaže Playa Chica se nahaja manjša, a prav zato simpatična Playa de fariones. Nič čudnega, da si je hotel, ki je v bližini (in ga ravno prenavljajo) nadel ime po plaži, si prislužil 5*, za povrh pa ponudi turistu še vrhunsko plažo z rjavo mivko. Kaj bi si človek drugega še želel? No če si potapljač, ti ob izhodu iz morja ta mivka dela same preglavice, med drugim kot dodatno težo na čevljih. A to je druga zgodba.

Plaža sama skriva tri zanimive lokacije, ki so si zelo podobne, kakor vedno globoke, saj ena seže celo do 50 m globine. Trije prsti, en neimenovan, druga dva pa sta dobila imena El ojo in Veril de fariones.

 

Prva lokacija je poimenovana El ojo zagotovo po prehodu, ki resnično spominja na oko. Potop se začne z obale in tukaj bi tudi izkušeni potapljač potreboval kompas, saj obala zlepa ne pade in kaj dolgo plavaš na globini 5 m, okrog pa sama mivka, brez kakega primernega orientirja. Pravi test za potapljača brez kompasa, če je le-ta po nesreči ostal v avtu!

 

Zaradi razgibanega terena, pisanosti podvodnega sveta so vse tri lokacije vredne obiska, s strani potapljaških centrov niso kaj dosti obiskane in tu je prednost nas Robinzonov! Vidi se, da je za občutek več življenja, saj ni prisotno veliko potapljačev, da bi ribe plašili z mehurčki in nadležnim bliskanjem. Tudi jate barakud so kar pravilo na vsakem potopu. Angelsharkov je bilo moč srečati po več primerkov na vsaki od lokacij, tudi na globini samo 3 m. Le-ta je bil tako dobro skrit, da ga je bilo dokaj težko najti, a pravo fotografsko oko opazi tudi zviteža. Skril se je med dve vulkanski skali, kjer je med njima zaradi toka ves čas potoval pesek. Le-ta ga je prijetno pokril in skril pred morebitnimi plenilci.

Zadnja od omenjenih lokacij Veril de fariones ima na desni strani prijeten previs ravno prav velik, da dva potapljača z lahkoto plavata pod njim. Pod takimi previsi je vedno nujno pogledati, saj se tam sigurno skriva kaka od zverinic. Pozornost na potapljaški računalnik zaradi globine pa ni odveč.

Vse tri lokacije so dobile zanimiv nadimek On the edge of the abyss - na robu brezna. Po večkratnem obisku je jasno zakaj in zakaj je večkratni obisk teh redko obiskanih lokacij nujen. Zanimivo je edino zakaj potapljaški centri ne vozijo na te lokacije, a tudi to ima svoj namen.

 

Moj robinzonsko-potapljaški dan se začne ob 7:00 z zajtrkom. Odhod v center po jeklenke in kmalu za tem že iskanje primernega parkirnega prostora čim bližje vstopni točki. Zahvaljujoč času izven glavne poletne sezone in situaciji, ki smo ji bili priča letos, je bilo parkirnih mest na voljo dovolj. Še posebno je bilo nujno pravočasno poiskati parkirni prostor za dve novi lokaciji imenovani Richie's place in Waikiki. Lokaciji imata izhodišče z obale na največji plaži v Puerto del Carmen, Playa Blanca in Playa Grande. Obe sta gosto posejani z dežniki in brisačami, paleto bikink in zagorele kože za pašo za oči. Sigurno pogled na “plažo” samo zaradi slednje zanimivosti zamegli oči slehernemu potapljaču. Odbojka na mivki in drugi športi pa so sestavni del aktivnosti. Zanimivo je edino, da na plaži ni zaslediti enega samega bara s ponudbo ohlajene pijače, so pa prisotni reševalci iz vode, ki hodijo naokrog z znamenito rdečo bojo kot David Hasselhoff - Mitch Buchannon v seriji Baywatch.

Lokaciji Richie's place in Waikiki iščem že od leta 2018. GPS podatkov o lokaciji sami ni mogoče najti na internetu, le malo centrov pa vozi potapljače na omenjeni lokaciji, še posebno, ker je potrebno plavati kakih 10 minut po površini, kar seveda odvrne večino potapljačev. Ob zadnjem obisku leta 2018 nisem bil pravzaprav čisto prepričan, da sem katero od lokacij točno našel. Vseeno sem točke zabeležil na Google maps, kjer si pridno delam zemljevid vseh potapljaških lokacij sveta. Letos sem se lociranja polotil bolj sistematično in želel priti zadevi do dna. Najprej sem si izbral nekaj orientirjev na obali (npr. stavbe, svetilke …). Plavanje po površini, kot sem že omenil in potem spust do ti. drop off oz. roba. Potem pa plavanje ob robu enkrat v levo in na naslednjem potopu v desno stran. Robinzonski navdih se je izkazal in … bingo! Najdeni sta bili obe lokaciji, sedaj jih je bilo potrebno samo še pozicionirati na orientir točke na obali in kasneje na google maps, da jih naslednjič lažje najdem. Ravno za Richie's place sem letos porabil kar precej raziskovanja, saj sem iskal na dolžini dobrega kilometra, kolikor je dolga celotna plaža.


Richie je bil osvojen!


Richie's place je potapljaška lokacija, poimenovana po lokalnem divemastru, ki jo je redno obiskoval in jo populariziral med lokalnimi potapljači. Njegova smrt ni bila povezana s potapljanjem, a vseeno so mu v spomin v vodo postavili spominsko ploščo, podobno kot so v naši Fiesi. Nujno se je bilo fotografirati ob plošči. Lokacija je interesantna, saj velikanski, podolgovati zid pade navzdol do bele mivke kot v brezno. Vse skupaj izgleda, kot bi Bogu iz rok v pesek padla velika skala in se ob tem prelomila na dva kosa. Večji pod seboj skriva precej veliko kaverno in zanimiv prehod. Manjšega pa je krasil angelshark, ki se sploh ni dal motiti med fotografiranjem. Srečanje z dvema oranžnima koralama je bilo prijetno popestrilo in bliskavica navdušenega potapljača kar ni pojenjala - edina skrb je ali bodo baterije do konca potopa. Globina tokrat ni presegla 35 m. Opis lokacije na kratko: fantastičen spust, ostri robovi skal in podvodni kanjon, bogat podvodni svet, atraktivno doživetje za vsakega, tudi zahtevnega potapljača. 


Oranžne korale je največkrat mogoče srečati na globinah med 50 in 200 m in lahko tvorijo cele nasade. Na Lanzarote se pričnejo pojavljati že na 18 m. Rastejo zelo počasi, a dajejo podvodnemu svetu s svojo živo barvo živahno popestritev. Žalosten pa je pogled na odmrle korale, saj njihova barva popolnoma izgine in postane bela kot kost. Razbijanje oranžne korale za spominek je nedopustno dejanje, žal pa v preteklosti za marsikoga dober posel.

 

Omenjeni plaži Playa Blanca in Playa Grande pa poleg Richie's place skrivata še nekaj manj znanih lokacij, ki sem jih seveda obiskal, tukaj moram omeniti Seta - mushrooms, ki se nahaja cca 10 minut plavanja od Richie's place. Zanimivost te potapljaške lokacije so skale v obliki velikih gob, podobnih jurčkom, ki so zavetišče marsikateri ribi, še največkrat najdemo spodaj skritega vsaj 60 cm velikega grouperja, ki mirno opazuje okolico in dogajanje. Potrebno je omeniti tudi obilico malih rib, ki se skoraj vedno pojavijo na takih lokacijah in so praktično ves čas v bližini potapljača.

V bližini Richie's place kraljujeta še dve zanimivi lokaciji in sicer La Pared in že prej omenjen Waikiki. Prva je dobila zanimiv nadimek Cliff full of life - zid/pečina polna življenja. Ne glede na to, kolikokrat se potopimo nanjo, se potop vedno zdi prekratek. Neverjetna stena, ki skriva vrsto presenečenj, ki jih ni mogoče opisati tako plastično, ampak je to potrebno doživeti v živo. V preteklosti so bili po mojem prepričanju Kanarski otoki po krivici degradirani, saj so se potapljači rajši že zaradi cene in lažje dostopnosti odločili za obisk Rdečega morja, Egipta. 

Waikiki, ime ki spominja na eksotiko, a je le ime povzeto po nekdanji diskoteki. Vseeno je lokacija eksotična, saj prava mešanica belega peska, gostih skal, igra senc sonca in topla morska voda vseeno spominja na tropsko morje. Vrh je sestavljen iz dveh grebenov, po katerih se spustiš cilj. Waikiki se kot drop-off prične dokaj globoko in dno pade na 35 m, kjer je zopet bel pesek. Stena je pravzaprav kar dolga, rahlo izbočena v črko D, a spodaj skriva ogromno prehodnih kavern, kjer je vedno možno videti pisan podvodni svet.

 

Severni del otoka se v potapljaškem smislu, vsaj zame osebno, začne nad glavnim mestom Arrecife in nadaljuje ob obali vse do mesteca Male. Lokacije, ki so potapljaškim centrom bolj od rok in precej neznane, pa vseeno skrivajo drugačnost od lokacij na jugu. Slednji del otoka je praviloma bolj izpostavljen vetru, kar pomeni visoke valove, ki že tisočletja butajo ob obalo in jo počasi rahlo preoblikujejo po svoje. Zaradi tega je izhod iz vode otežkočen ali celo onemogočen. V izogib težavam je spremljanje vremena na programu Windfinder obvezen del priprave na potop.

 

Kaj je tistega kar je na severu v vodi zanimivega?

Vse lokacije so sestavljene iz tunelov, kanjonov, jam, kavern, belega peska, valovanja vode, neverjetno modre barve morja in seveda vrhunske vidljivosti. Če tu dodamo še pisan del podvodnega življenja, sence ki nastajajo zaradi sonca, bi potapljač potreboval CCR rebreather, da bi se lahko do polnega naužil lepot. Prva vidna razlika od juga je obilica velikih ježev, ki sicer kažejo na čistost morja, a hkrati naredijo kak prehod čez kanjon pravi poligon za plovnost za še tako izkušenega potapljača. Razen dveh je lokacije na internetu praktično nemogoče najti. Luis, potapljaški kolega z Gran Canarie, s katerim sva naredila kar nekaj potopov je bil na koncu nad menoj čisto navdušen: “Sedaj je tujec (jaz) domačinu (Luis) pokazal tisto, kar bi moralo biti obratno!” Oba sva ob tem padla v smeh.

Na temu delu otoka so svoj mir našli tudi “nagci” - FKK plaž je kar nekaj, hkrati pa so na njih izhodišča za najboljše potope. Na začetku sem imel pomisleke, da naturistom ne bo po volji, da jih potapljači motimo, a je bilo ravno obratno. Takoj, ko si snameš plavuti, so že tam in ti želijo pomagati z obale. Zanimiva in pozitivna izkušnja.

Več kot pet atraktivnih lokacij se skriva pod znamenitim imenom naselja Charco Del Palo. Na lokaciji parkiraš med stanovanjskimi hišami, se sprehodiš 200 m z opremo po stopnicah, ki vodijo do naravnega morskega bazena. Na izbiro imaš dve opciji; desno, kjer lokacija pada do 20 m in levo, kjer sega globoko, krepko preko 50 m. Za obe lokaciji na internetu obstajata tudi zemljevida.

Desna, plitvejša lokacija je začela obetati že pred samim potopom, saj je iz morja štrlela ogromna skala, a se pod vodo vseeno ni izkazala za posebej zanimivo. A kmalu za njo so se začele pojavljati prve kaverne in prehodni tuneli, ki jim doda čar še modra svetloba, ki proseva v notanjost. In seveda tudi prvo srečanje s prijetno rumeno moreno, kar je na  Lanzarote žal redkost. Po kakih 15 minutah ležernega plavanja se začne pravo potapljanje na ogromnem travniku peska, saj skriva preko deset v pesek skritih stingrajov različnih velikosti. Nekateri fotografa spustijo čisto blizu, drugi panično odplavajo proč. Da postane potop še bolj atraktiven, naletiš na vsaj šest velikih angelsharkov, ki se sončijo na odprtem. Človek bi ostal tam za nekaj ur in se samo sprehajal po travniku. Globina 20 m omogoča vsaj enourni potop. Podvodna arhitektura skalovja pa je kar vlekla. TOP!

 

Verjamem, da je za bralca mogoče dolgočasno, ko se pojavljajo isti morski organizmi; a verjemi mi, ko si pod vodo postaneš spet otrok - enostavno navdušen nad njimi.


Levo lokacijo Charco Del Palo sestavljajo trije prsti. Žal vsi segajo v veliko globino, a s seboj prinašajo srečanje z ogromnimi nasadi črnih koral, v luknjah velikanske grouperje, sigurno preko meter dolge. Spominjajo me na naše some v Blejskem jezeru, le da so bolj pisani in neboječi. Zanimivo je kako se pusti fotografirat, dobiš občutek kot da se celo nastavlja objektivu. Na dnu je potrebno biti pozoren na skrite butterfly raye in seveda torpede.

 

V vasici Puerto Moro sem si že leta 2018 z obale ogledoval kje se mogoče skriva res atraktivna lokacija El Ascensor (v prevodu »dvigalo«). Dokaj skope informacije, ki so na voljo in kanček raziskovalne žilice sta pripeljala do odkritja velikanske jame. Vstop vanjo je dodobra skrit med vulkanskimi skalami na globini 12 m. Potop na severu je drugačen vidimo spektakularnost vulkanskega delovanja. Čudovit in prepleten kanal, ki pada do 35 m daje občutek kot bi se peljali z dvigalom; od tod tudi ime. Dvigalo je sestavljeno iz dveh delov, spodaj pa se dodobra razširi. Vmes naletiš na precej naravnih oken, skozi katera zunanja svetloba sveti v notranjost in daje jami modrikasto svetlobo. Fantastična izkušnja!

Izhod iz vode pa je bil mogoč le z uporabo 8m dolge vrvi, ki je bila pripravljena že doma prav za to potapljaško izkušnjo.

 

Severni del otoka razkriva tudi par manjših otokov in La Graciosa, ki postaja vse bolj popularna turistična točka, je eden izmed njih. Potapljanje tam je mogoče izpeljati le v organizaciji lokalnega potapljaškega centra in predstavlja kar mali projekt, saj moraš splanirati prevoz z juga otoka na sever zgodaj zjutraj, kjer se vkrcaš na trajekt, ki vozi vsako uro. K sreči je urejen potapljaški center kar v marini na La Grasiosi. Potope in trajekt je potrebno plačati vnaprej. Osebje je prijazno in kaj hitro so uredili 12 potapljačev, kolikor jih sprejme primerno opremljen hitri čoln. Razlaga potopa je potekala v osnovi v španščini, saj je bila večina potapljačev s celinskega dela Španije, za peščico nas drugih pa so pripravili okrnjeno različico španske v angleščini. Skratka že sam skok v vodo je bil presenečenje, saj je bil na površini neznansko močan tok, zatorej je bilo kar potrebno pritisniti plavuti, da si prišel do spustne vrvi. Ekipe so razdelili na šest potapljačev in vodiča, kar je pomenilo kar veliko gnečo. Glede na to, da vodim veliko potopov, vem, da je najboljša pozicija takoj za vodičem ali okrog njega. Videlo se je, da je Edy izkušen, ko je videl mojo kamero in opremo, mi je želel še posebej pokazati vse, kar ponuja potapljaška lokacija. Osebno mnenje, ki sem ga dobil ob obisku dveh lokacij okrog La Grasiose je, da je potapljanje precej podobno kot na Lanzarote - mogoče za odtenek več rib, kako vrsta več, a vseeno ni naredilo toliko večjega vtisa name, zato jo bom glede na ceno naslednjič lepo izpustil.

 

Sever sam skriva še več lokacij, a naj ostanejo še zavite v tančico skrivnosti za kak drug članek v reviji Potapljač.

 

Še skok na čisti strogi jug otoka. Že pogled na pokrajino se spremeni, le-ta je za odtenek bolj zelena. Ta del otoka sem si pustil za raziskovanje za naslednjič, sem pa k sreči spoznal simpatično meter in pol veliko domačinko Thayany. Odkrila mi je kar nekaj lokacij, ki si jih želim obiskati ob povratku, tokrat pa opišem dve najbolj interesantni, ki sem jih uspel obiskati - ena je zagotovo svetovno znana.

 

Prva je poimenovana kar po plaži polni sončno obarvanega peska Playa Flamingo. Lokacija sama ni nič kaj obetala - prične se v objemu hotelov v ogromnem umetno narejenem zalivu, ki ščiti pesek, da ga morje ne odnese; a pozen popoldanski prihod na lokacijo, ko turisti hitijo na večerjo, potapljači pa se šele pripravljamo na foto-lov, je dal misliti.

Največja globina je bila petnajst metrov, ki nakazuje enostaven potop, ki pa je pozitivno presenetil s podvodnim življenjem - nekaj barakud, osamljene palamide okrog nas, na dnu se pasejo stingrayi in za poslastico jata šargov ter langosta canaria. Verjetno si vsak pravi potapljaški zagrizenec ogleduje fotografije potapljačev v množici rib na instragramu, ter sanjari, da bi to bil on. No, lokacija Playa Flamingo je ena od teh sanjskih lokacij.

 

Musea Atlántico zagotovo ni potrebno posebej predstavljati, saj je gotovo znan slehernemu potapljaču. Oče tega in 10-ih podobnih projektov po svetu je Jason de Caires Taylor. Objekt je pod zaščito UNESCA in se razprostira na prostoru 50x50 m v zalivu Las Coloradas. Skulpture so postavili leta 2016 na 14 m globoko peščeno dno. Po mojem občutku, kot tudi po mnenju potapljaške skupnosti, žal na napačno mesto, saj stalno prisotni tokovi povzročajo izredno slabo vidljivost. Vse skulpture tudi niso fotografsko atraktivne, a vseeno je lokacija vredna obiska in ena ura potopa mine kot bi mignil. Nudi zatočišče za množico različnih malih ribic, na skulpturah pa se že pojavljajo prve alge in spužve.

 

Na samem jugu lahko omenim še Papagajo beach, ki je ena najbolj obleganih plaž s strani turistov. Skrita je med polkrožno zaprte stene, ki jo varujejo in kljubujejo zunanjim vplivom morja. Barve na plaži so mavrične, saj izgleda Angleži ne vedo kaj je kremo z zaščitnim faktorjem. Priporočam za vse ljubitelje plaž, morja in sonca, za potapljače pa žal nič posebnega.

 

Najsi bo za tokratni obisk Lanzarota dovolj. Vedno mora ostati nekaj za naslednjič. Vsekakor planiram povratek na ta otok, tokrat v lastni organizaciji za 6 - 8 potapljačev. Naj ob tem še dopišem, da potapljanje samo ostaja fantastično vse dokler te ne preseneti močan tok pod vodo. Kljub programu Tide je tok dokaj težko čisto točno uganiti vse dokler nisi pod vodo. Takrat imaš dve možnosti: plavati proti toku in se držati plana potopa ali pa se prepustiti toku in pozabiti na plan. Vedno je veselje gledati velike ribe, kako na pogled z lahkoto plavajo proti toku, medtem ko potapljač hlasta zrak, da se premakne za kak meter. Ni kaj - aerodinamika in prilagoditev bivanja pod vodo!

 

Potapljanje, kot se šika bi rekel in niti en potop ni bil dolgočasen!

 

Lanzarote je bogat ekostistem in na potopih je mogoče srečati obilico podvodnih vrst: eagle ray, bull ray, common stingray, round stingray, spiny butterfly ray, spotted torpedo, angel shark, atlantic bonito, yellowmouth barracuda, amberjack, white trevally, moroccan white seabream, seabream, salema, planehead filefish, garden eel, moray, trumpet fish, arrow crab in druge. Bogata fotogralerija v več delih se nahaja na spletni strani: www.watersports.si fotografije 2020.

 

Lanzarote po suhem

Raziskovanju otoka po kopnem sem v preteklosti namenil precej časa, tokrat pa tri dni. Seveda ima pri meni potapljanje večjo prioriteto, a raziskovanje po suhem doda tisto čarobnost otoku. Načeloma bi si v treh dneh lahko ogledali vse najbolj znamenite lokacije, a ker jih je za mali otok veliko, se jim splača nameniti tudi kak dan več. Za naslednjič je že v planu hiking do kraterjev. Lanzarote je mogoče obdelati tudi peš (ne smemo pozabiti na vodo v nahrbtniku). Že sama hoja ob morju je razburljiva, še posebno na vetroven dan, takrat je veselje z varne razdalje gledati velikanske valove kako butajo in se drobijo ob obali. 

 

Za razvoj Lanzarota je pomembna ikona domačin César Manrique. Prispeval je k vizualnemu razvoju otoka samega. Njegov moderen pogled je bil velik doprinos k turizmu samemu, saj je vpeljal veliko umetniških projektov, ki so bili pomembni za razvoj zunanje arhitekture. Njegovo delo je obsegalo arhitekturo in slikarstvo, bil je vizionar, okoljevarstvenik in seveda estet. Nekaj časa je živel in delal v New Yorku, po povratku domov pa je uvidel, da je Lanzarote najlepši otok na svetu. Vanj se zaljubiš ali pa se pač ne. Imel je zanimivo vizijo, da ogromni hotelski kompleksi ne sodijo tik ob obalo, saj zatirajo razgled na morje in onemogočajo dostop. Poleg tega je dosegel, da so vse hiše bele barve in imajo vrtove, kar da otoku idiličen razgled.


Otok slehernemu popotniku ponuja fantastične možnost, za ljubitelje pohodništva ali kolesarjenja je tu obilico izhodišč. Letos sem imel v najemu malega C3, pred tem pa precej večjega Berlinga. Oba se da z lahkoto preurediti v pravi “tauch-mobil”. Prvi se je letos še zlasti izkazal v brezpotju, off-road naravnan, zato je bila vožnja z njim po živi puščavski mivki posebno doživetje. Domačini so mi nakazovali, da nisem normalen, ko sem se vozil čez drn in strn, a čez užitek brezpotja ga ni.

 

V nadaljevanju bom izpostavil nekaj zanimivih točk, ki jih je vredno obiskati. Področje okrog vasice El Grifo je znano po dobri vinski kapljici, okoliš je posejan z vinogradi. Iznajdljivost domačinov se vidi v tem, da so trte posajene v vulkanskih kraterjih, kjer se  nahaja najbolj rodovitna zemlja.

Med vožnjo čez otok le-ta ponuja na ogled zanimive in pisane pokrajine. Otok je čez celo leto praktično suh in topel, z nekaj minimalnimi temperaturnimi nihanji.

Ob cesti srečamo kamele, ki jih uporabljajo za prevoz nadebudnih turistov. Posel je pač posel.

Skoraj vsak dan so v različnih vasicah odprte tržnice, ki ponujajo pestro izbiro, še največ sveže zelenjave.

V Costa Teguise je na voljo velikanski vodni park, fantastične plaže in pa seveda akvarij, vreden obiska.

Na kar nekaj mestih, kot so Cueva del Agua, Charcos del Palo, Punta Mujeres in drugi se je možno namočiti v ti. naravnih kopališčih z dotokom morske vode. Le-te je naredil vulkanski izbruh, ko se je material ohladil v morju in za seboj pustil bazene. Pridružite se domačinom in otrokom, ki znajo uživati v naravnih danostih.

Vožnja po desni strani otoka do vasice Orzola, ki je nastala zaradi trajektne povezave, ponuja večje število simpatičnih mivkastih plaž. Plaže kot so Caleta del Mojón Blanco in Playa Caleton Blanco jasno kažejo kje nastajajo tiste lepe instagram fotografije plaž z lepimi fotomodeli.

Na severu ne smem pozabiti omeniti fantastične plaže Playa de la Cantería. Zakaj je tako zanimiva, pa si oglejte ogled v živo. Za draž omenim samo razglede na sosednji otok La Grasiosa.

Vožnja proti jugu in simpatična vasica nujna za ogled El Golfo, ki skriva tudi El Lago Verde oz. zeleno obarvano jezero v vulkanskem kraterju.

Vmes sem omenil tudi mojega kanarskega sopotapljača Luia, s katerim sva v vasici Yaiza poizkusila nekaj tradicionalnih jedi. Prva je sicer iz Amerike pripeljan krompir, a ker je zrastel na drugi zemlji je pridobil svojevrsten okus. Zraven pa okusna omaka »mojo«, primerna za vse nas, ljubitelje pekoče azijske hrane. Riba, pripravljena na svojevrsten način, je prav tako del lokalne kuhinje. Skratka tradicionalna kanarska hrana na ulici, za katero bi lahko rekel: “hrana za prste obliznit!”

Večerni sprehod po mestu Puerto del Carmen, kjer se pravo nočno življenje prične pozno in zaključi proti jutru, ko gremo prvi potapljači že na potop. Angležinje tetovirane in z dvojno mojo težo so po nekaj pivih precej glasne, skoraj glasnejše od glasbe iz lokalov. Sicer pa po mojem mnenju najbolj razvito turistično mesto, saj se tu res vse dobi in je edino, ki ima življenje 24/7.

 

Ob zajtrkih sem se spraševal od kje jim “sveže” mleko, ko le ni bilo na spregled niti ene krave. Je pa predel Lanzarota, ki je namenjen kmetovanju in očitno od tu dobijo tudi vso svežo zelenjavo.

In še in še….*

 

Pa smo na koncu. Mogoče daljši članek o zelo majhnem otoku, a navdušenje se je kar zlilo vanj. Želja in namen članka je enostavno navdušiti bralca revije Potapljač, da se odpravi na podoben trip in podoživi vsaj del moje zgodbe.


*Če mogoče razmišljaš, da bi se odpravil-a na podoben trip, ga imam namen organizirati v bližnji prihodnosti. Če si želiš nekaj drugačenega v smislu potapljanja in potovanja in je moj članek vzbudil kanček radovednost, me kontaktiraj na mail, napisan v profilu.


Matjaž Repnik, je inštruktor rekreativnega, tehničnega, jamskega potapljanja in svetovni popotnik.

 

FaLang translation system by Faboba

PADI

PADI ver bw Adobt a dive site 
padi tec rec logo new

 

Potapljaško Zavarovanje

aquamed





Splošne informacije

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

  I accept cookies from this site.
EU Cookie Directive Module Information