WhatsHelp Chat Button

10

 

Izbira jezika

Darilni bon

presentDarilni bon

preberi več

Hitri kontakt

ne pozabi - klic preko whats'up je brezplačen in hitrejši od tipkanja ;)
whatsapp-logo viber
GSM: +386 64 145 260 (T2)
GSM: +43 680 232 85 73 (AUT)

email: info@watersports.si
http://www.watersports.si

 

Revija Potapljač - Iz dnevnika potapljaškega inštruktorja - Matjaž Repnik

Članek je bil objavljen v 103. številki Potapljaške Revije Potapljač, ki jo izdaja Slovenska potapljaška zveza, 2019.

S klikom na sliko se odpre povečan članek v novem oknu:

          

 

Iz dnevnika potapljaškega inštruktorja….


Naj samo dopolnim, da sem članek začel pisati v letu 2013 in ga uspešno s trmo zaključil letos. Vmes je padla motivacija….


Čakam svoj let na letališču Jožeta Pučnika proti Frankfurtu. Zagledam možakarja z majico Red Sea Divers, ki mi prikrade spomine …

…izpred dveh let, kjer sem kot začetnik o potapljanju začel s začetnim potapljaškem tečajem v DRM Ljubljana. Odločitev za tečaj je bila sila enostavna – ogledal sem si potopisno predavanje iz Mehike in videl mehurčke. Sem si rekel: »to pa bi rad videl v živo!« Na žalost do tedaj nihče od mojih bližnjih ali znancev ni spadal v potapljaški krog, zatorej sem se obrnil na dobrega strica googla. 

Dingdong je zazvenelo v ušesih in že je bil klic za vkrcanje v letalo Adria Airways. Vau malo letalo in precej polno a k sreči sem imel prost sedež poleg sebe, da sem se lahko raztegnil in nadaljeval sanjarjenje…

…DRM je imel v oktobru 2010 razpisan začetni potapljaški tečaj, ki se je pričel v nekaj dneh. Sam tečaj mi je bil resnično težak po teoretični strani, kot tudi v bazenu. Določenih delov teorije enostavno nisem razumel, sploh če človek ne ljubi preveč bilologije. Praktičen del v bazenu – popite vode v mojem želodcu, več kot je normalno in človeku kaj hitro mine volja. Poleg tega sem imel buddya Simona, ki je pred tem preživel v bazenih pol življenja in mu je bilo vse sila enostavno, meni pa skrajno težko. Odločitev je padla, tečaj bom postavil v kot!
Zahvaljujoč bratoma Gasparič, ki sta me še isti večer po sprejeti odločitvi prepričala naj naslednji dan pridem na bazen saj bomo pričeli s »pravim potapljanjem«  sem svojo potapljaško pot - hvala njima - nadaljeval…

Frankfurt in že pristajamo. Uf takih ogromnih mest sem navajen le iz Azije, za razliko so od tam hrupna in polna smradu. Kar malce me je spotilo, ko sem se spomnil da se sedaj podajam na sedem mesečno pot, kot inštruktor. V popolnoma neznano Malezijo, v popolno neznan kraj, ki ga ni našel niti google earth - Mabul. Po pripovedovanju Roka iz Bleda naj bi bilo to top potapljanje a zelo majhen otoček nasproti Sipadana, ki pa se šteje med top lokacije na svetu. Vse skupaj pa je umeščeno na jug Bornea, ki si svoj delež na velikem otoku deli še z Brunai na sevedu in Indonezijo na preostalem delu otoka. 

Grr… Mrzla zima v Frankfurtu in že pohitim v notranjost ogromne letališke stavbe. Naročim si kafee in se usedem, da pridem malce k sebi od norenja po letališču. Nekako si človek reče sam pri sebi, no saj sem potoval po kak teden, štirinajst dni, en mesec celo po Filipinih ampak za več kot pol leta v muslimanski svet pa je ena nova avantura.

…Leto po začetnem potapljaškem tečaju sem že napraskal prvih dvajset potopov. Z buddiji je bil do takrat večen križ. Le kdo bi se potapljal z začetnikom, še zlasti takim, ki ne obvlada plovnosti in izprazni jeklenko v dvajsetih minutah. Čas za korak dalje in sicer sem speljal nadaljevalni potapljaški tečaj na Bledu, ki pa je bil žal opravljen, kakorkoli že…SMEH ;)

…In že letim dalje…Iz Frankfurta po treh urah čakanja vzletimo proti Kuala Lumpur-ju, glavnem mestu Malezije. Tu pa je srce začelo biti hitreje, iz več razlogov. Eden je bil sigurno navdušenje nad novo službo, ki mi je kasneje v življenju spremenila marsikaj, na bolje seveda. Služba, ki se imenuje inštruktor potapljanja

…Preden uspejo začeti s strežbo kosila na letalu v katerem se izgubiš zaradi velikosti, se zaklepetam s prijetno Tajko – sopotnico, tema kaj hitro nanese na potapljanje.

Želodec je že pošteno hrepenel po kakem toplem obroku in na azijskih turah vedno izberem riž oziroma asia meal. Če je za povrh še spice - pekoče, toliko bolje…

…Kakopak, le kateri moški pa se ne bi branil debate s simpatično temnolaso postavno Tajko, če je za povrh še potapljačica. Zakaj točno se je zanimala kako sem postal PADI Divemaster kot pa, to da prihajam iz Slovenije, Salvenije, Solvenije,... z samo 2mio prebivalci sicer ne vem. Klub temu, da sem ji pripovedoval o slavni slovenski smučarki Tini Maze, še vedno ni čisto razumela kje moja rodna dežela je na google zemljevidih. To da je v obliki kokoške pa se je samo nasmejala in rekla, daj povej že tisto o Divemastru, več o Sloveniji je ni niti zanimalo…

…Končno vegetarijanski pekoči zvarek, ki je res spominjal na azijo v malem, mogoče pa bolj podobno prehrani, ki smo jo imeli na Gran Kanariji, otočje ki pripada Španiji. Geografsko pa v atlantskem oceanu na odprtem morju. Ali kot bi rekel prijatelj Zuja, ne nakladaj o geografski širini, povej, ko je v Sloveniji prekleto mraz je tam toplo, če ne vroče.

Nekako mi v Sloveniji žal ni uspelo zaključiti Divemaster tečaja, bojda zaradi moje lenobe. Tako je pač izjavil inštruktor Robi. Kasneje se je izkazalo, da nisem tako len, mogoče ravno obratno nekdo se je bal preveč brihtnih glav v Sloveniji ;) A trmastega ne ustaviš!
Očitno je vedno nekje nek angel in me popeljal do Gregorja, tedanjega lastnika Gran Canaria Divers (članek v reviji Potapljač 55, str. 16). Z njim sva uspela narediti povezavo in se dogovorila za tri mesečni PADI Divemaster internship.

Tajka Jane pravi:” What the f…. is internship?” V bistvu nekaj super za nekoga z malo izkušenj. V enem stavku, v potapljaškem centru si deklica za vse in spotoma poizkusiš prebrati tri debele knjige v angleščini in lepo prosiš inštruktorja Nejca, da zaključiš vse predpisane vaje. Skratka v pravem pomenu internship pa je zagotovo prava mešanica izkušenj, ki jih pridobiš od svojega inštruktorja, praktičnih izkušenj s strankami in nenazanje lepih potopov. A to ni vse, je več… Ni nekaj na hitro, kot ima večino znalcev v mislih. Nikakor pa ni to osebek, ki samo polni jeklenke dan za dnem, kot žal misli veliko inštruktorjev…

Naj na tej točki dodam še to, da je mnenje večino nepoznavalcev, da je PADI program izobraževanja zanič. Nemalokrat to slišim od kakšnega Slovenca, ki so mu v kakem lokalnem klubu prodali buče in o zadevi nima pojma. To me vedno znova sicer žalosti, ker ko ga vprašam naj utemelji zadevo, nastane dolga tišina. Izviram iz mnenja, da so vse potapljaške šole dobre. Koliko pa bo tečajnik odnesel od tečaja je v prvi vrsti odvisno od njega samega, vsekakor pa tudi od inštruktorja. Ampak, če tečajnik pride na tečaj brez prave volje, ga tudi inštruktor ne bo premaknil na toplo.

…Čas za drugo pivce na skoraj enajst urnem letu proti Kuala Lumpruju. Sem že mislil, da bo dosti monologiranja, nakar Jane pravi; “please continue.” Tisti, ki me poznajo vedo, da mi ni bilo težko. Vseeno pa bi rad zvedel še kaj od Jane?…

V zečetku januarja 2012 sem enostavno pristal v največjem podjetju v Sloveniji; Zavodu za zaposlovanje in kak dan kasnje sem bil že na poti na Gran Kanarijo. Odločitev je bila sila enostavna, saj me takrat ni zadrževalo nič doma, še najmanj pa zima. Po treh zanimivih mesecih mi je na 1. aprila (ni šala) le uspelo priti do težko prigaranega naziva PADI Divemaster. Sanje marsikaterega ne samo nadebudnega Slovenca. Naj samo zapišem, da sem takrat naredil crossover iz CMAS potapljaške šole na PADI in imel že zabeleženih 150 prelepih potopov. Jane sem še dodal, da je potapljanje na kanarcih božansko, saj sem se pred tem potapljal tudi na Lanzarote in ji definitivno priporočam potapljanje tam. Med drugim so na ogled barakude in to cele jate, pa tudi veliki sting rayi, zakopani v pesek. Zmagali pa so za moje angel sharki, le-te nisem zasledil do takrat še nikjer. Pred potapljaškim centrom je bil velik zaliv in za njim umetno narejen greben. Sama globina je bila do največ 12m ampak potopi pa božanski. Vedno kakšno presenečenje. Naše izhodišče je bilo na jugu otoka v obliki srca v mestecu Mogan. Pri potapljanju pa ne smem pozabiti omenit potapaljanja na okoliške wrecke, ki so bili prava vaba za trumpet fish, jack fish in podobno, kot tudi El Cabron, ki se smatra za top potapljanje na »srčnem« otoku, Gran Canarija, ki je tako ime dobilo po svoji obliki. El Cabron je naravni rezervat o katerem se naši kolegi hrvati samo pogovarjajo. Tukaj je bila vedno na ogled ogromna jata rib, pa tudi veliko grouperjev in velikih nudibranchov. El Cabron skriva med drugim tudi prijetno špiljo - cavern dive na 20m. Skratka v treh mesecih internship-a sem dodobra spoznal potapljanje v toku, potestiral delovanje Go Pro kamere pod vodo in življenje med španci. Potopi niso bili vedno enostavni. Kot freshman sem vodil potapljače na potope. Pri tem ti vedno v glavi šviga več zadev. Prva je ali boš našel kaj kar lahko pokažeš ljudem pod vodo. Še posebno ker je večina potapljačev bolj izkušenih od tebe, igra blefiranja ;) V kolikor imaš začetnike, da boš preračunal zrak za njih in nenazadnje navigacija. Res da poznaš lokacijo, a glej ne bi rad prišel ven kjer ni potrebno. Polna glava, težek vstop in izstop iz vode zaradi visokega valovanja in še kaj. Potem pa bodi Divemaster!

Jane seveda ni odnehala, a sedaj je bila žogica na moji strani, da jo malce zaslišim s čim se ona ukvarja. Skrivnostnica je povedala le, da se ravno vrača iz Grčije, kjer je tudi sama službovala čez poletje. Ko sem jo vprašal kaj je delala se je le nasmehnila in v simpatičnih očeh sem videl iskrice - znak naj ne sprašujem preveč. Zatorej sem se odločil biti od sedaj kratek. Malce me je vseeno razočarala.

Rekel sem ji, da sem v letu 2012, v juniju v dobrih treh tednih na Hrvaškem izpeljal še inštruktorski tečaj. Hrvaško je poznala, kot zanimivo potapljaško destinacijo in sem ji prišepnil, da je ta trenutek že enakopravna članica EU.

…Po opravljenih formalnostih na malezijskem imigrant okncu in pridobitvi vize za 90 dni vstopim v državo. Prevzem prtljage in izstop iz letališča.

Z Jane sva se poslovila…

Vročina pristisne, saj je bilo doma cca 8 stopinj ob odhodu – Malezijci pa se grejejo v prijetnih 33 °C. Kratke hlače in poiskat avtobus na lokalno »low budget« letališče LCCT, ki je oddaljeno nekaj km on mednarodnega letališča. 130km/h kolikor leti »lokalc« po njihovih cestah »varno« ustavi na LCCT. Večurno dolgočasno čakanje in končno; proti večeru enkrat priletim na manjše letališče Tawao v provinci Sabah, Malezija. Po ponovnih opravljenih formalnostih me pred vrati čaka šofer z mojim imenom na listu. Kasneje izvem, da prebivalci Malezije na otoku okrog glavnega mesta Kuala Lumpur ob prihodu na provinco Sabah prav tako dobijo »začasno vizo« za dobo 90 dni. Smešno! ;) Nočitev v mestecu Semporna oddaljeno kako urico vožnje po cestah brez omejitev in naslednje jutro express čoln na novo delovno mesto otok Mabul. (Potapljač št. 52, str. 12) Zanimivo je, da vsaj na tem delu otočij na čolnih uporabljajo po dva identična motorja od 40KM naprej, 90% Yamaha znamke. Motorji imajo samo dve hitrosti – prosti tek in full gas ;)

..Mabul je prijeten otok, ki ga obhodiš v 20 minutah. Cest in prevoznih sredstev ni, kakšen kolesar pridrvi sem ter tja. Na otoku se nahaja nekaj lokalnih ne preveč založenih trgovinic, dva 5* PADI resorta in celo paleto manjših potapljaških centrov – low budget, mušeja, pokopališče. Otok si delijo domačini skupaj s premožnimi lastniki potapljaških centrov. Večina domačinov je tudi zapolsenih po centrih, kjer opravljajo različna dela – od čiščenja, polnjenja aluminijk, boat man, ... Na otoku je moč najti drevesa kokosov, grmičevje, razne ptice in občasno tudi kakega plazilca. Prebivalstvo na otoku je mešano z Malezijci in Filipinci - Suluk, ki so tu po večino ilegalno. Prihajajo ponoči pod krinko z 9 ur oddaljenega manjšega filipinskega otoka. Po pripovedovanju lastnikov so Filipinci boljša delovna sila od Malezijcev, sicer so malenkost počasnejši, vendar pa ostajajo zvesti in ostanejo v enem centru preko 10 let. Se razume delajo tudi za precej manj denarja od Malezijcev. Nenazadnje pa moram omeniti še vodne Đipsije, katera narodnost ni znana in so rojeni na čolnih in po kopnem ne znajo najbolje hoditi. Njihov dom je večji čoln, na katerem imajo vse svoje premoženje. Hrano jim daje morje, kot tudi čiščenje posode, tuš in WC. Zanje velja, da se rodijo na čolnu, živijo in tudi umrejo na njem.

Potapljanje na Mabulu
Definitivno na visoki listi vsakega pravega potapljača. Potopi so vrhunski, še slasti zaradi umetnih grebenov, ki so vsak dan večji. Ne, da vidiš ogrome jate rib, barakude, scorpion fish, strupene kače, stone fish, nudibranch, roje jack fish, morene – meni osebno so bolj všeč tiste male dolžine 10cm, kot tiste preko 1m, trumpet fish, triton fish, cela paleta malih raznobarvnih ribic in koral. Je pa na enem potopu možno videti tudi do sedem velikih želv dolgih preko enega metra, v isti velikosti pa tudi grouperje.

Res je, da je moja 3mm potapljaška obleka sameva v omari, saj je zgornji del 0.5mm majice bil čisto dovolj za morje tempreature 28 - 30 C.

Največje precenečenje je bila hrlekinska kozica direktno pod našim potapljaškim centrom, ki je najedala in rezala morsko zvezdo. Žal v našem centru nismo ponujali direktno potapljanja na še eni bolj top destinaciji, čisto nasproti Mabula - Sipadan. Le kdo od potapljačev ne pozna Sipadan, Borneo. Kladivarice in drugi morski psi, ki pa sem jih žal lahko gledal le iz posnetkov v drugih centrih. No vedno mora na takih destinacijah ostati še kaj, da se človek lahko še kdaj vrne.

Globine so vse tam do 45m, obstajajo pa tudi peščene do 12m, ki so primerne predvsem za začetnike. Z umetnimi reefi so naredili to otočje res raj za potapljanje. 

Potapljanje na TOP 10 potapljaški lokaciji Sipadan
Kakor sem že zapisal je le-ta lokacija ostala za ponovni obisk Malezije. A vseeno so dnevno krožile zgodbe, fotografije in filmi po Mabulu. Sipadan so pred nekaj deset leti zaprli in ga spremenili v naravni rezervat, prav tako so zaprli tudi vse hotele. Na njem so čez noč le čuvaji, ki skrbijo za red. Dnevno spustijo le okrog 150 potapljačev z dovolilnicami na otok in v podvodni svet. A ker je korupcija prisotna povsod, nihče ne ve točne številke. Vmes sem videl tudi film posnet v podvodnih jamah, ki so pod otokom, ki sega približno 800m v globino morja. V teh jamah je moč videti ogromno mrtvih želv, ki nesrečno zatavajo tja in ne najdejo več izhoda. Zatorej ni odveč, da se pozicija imenuje Turtle Tomb. Seveda je tukaj zelo močno marketinško orodje in tak tip potapljanja ponujajo predvsem premožnim rusom z izgovorom, da za to ne potrebujejo posebne licence. Rusi se tam odpravijo z eno jeklenko in navadnim regulatorjem. Divemaster sicer ima dvobocnika (ti. bibe) na hrbtu in za rezervo po še eno jeklenko na vsakega potapljača. Od tu dalje ponujam presojo o pametnem ravnanju vsakemu bralcu posebej. Na zunanji strani je predvsem zanimivo potapljanje, saj je otok poraščen vse naokrog. Seveda je na odprtem, zato je večkrat prisoten tudi močan tok in je potop za začetnike lahko tudi zelo nevaren. Sicer pa Sipadan kar vabi z obilico morskih psov, tudi kladivarc, jate barakud, moren in seveda že prej omenjene želve. Da o pisanosti koral in malih ribic sploh ne morem izgubljati besed. Fotografije so nas dnevno navduševale z ogledom. Dober opis lokacije Sipadan je objavil naš priznan podvodni fotograf Borut Furlan v 53. številki revije Potapljač.

Potapljanje na Kapalai
Tukaj velja omeniti še zadnji poseljen sosednji otok, Kapalai. Tam je kaj hitro zrastel kitajski potapljaški center. Kitajcev je v Maleziji velik procent, saj so pred mnogimi leti z lahkoto prišli v Malezijo. Prednost je, ker tukaj nimajo omejitve števila otrok, kot tudi vodijo veliko poslov v primerjavi z Malezijci, ki so potem njihova poceni delovna sila. Kapalai je zgrajen podobno, kot ostalo otočje v celoti na kolih. Kako to izgleda si poglej v priloženih fotografijah. Naj samo dopišem, da je tukaj razlika med plimovanjem tudi nad štiri metre. Kakor so zgradili celotno mesto na pol potopljenem Kapalai otočku nad vodo, je podobno tudi pod vodo. Umeten greben na pesku v globini okrog 20m. Prvič sploh nisem vedel kam bi gledal, saj je taka oblilica različnih rib. V primerjavi z našim jadranom je bilo prve dni za mene to pravi šok. Go pro podvodna kamera je samo zajemala sprvo video vsebino in kasneje fotografije. Žal veliko fotografij ni uporabnih, saj je bilo navdušenje tako veliko, da so zmazane in premaknjene. In tu sem tudi ugotovil, da Go-pro le ni tako primerna kamera za potope. Z dodatno lučjo bi šlo pri video, za fotografijo pa žal ni bliskavic. Zato so fotografije brez barv.

Hrana in življenje
Malezijska hrana mi ni bila nič kaj posebnega, a smo imeli srečo, da je Borneo kaj blizu Filipinov, kot sem omenil le-ti iščejo boljše življenje tu. Ampak Filipinci so v večini katoliki, edino južni otok Mindanao je muslimanski. Od tam prihaja večina njih v Sabah. Brez potnih listov in dovoljenj seveda. Zatorej smo imeli v kuhinji Filipinko, ki je kuhala njihovo okusno hrano. A kljub temu sem prišel na nekih 85kg iz 115 v treh do štirih mesecih. Ne vem ali je k temu botroval riž vsak dan ali pa podvodna aktivnost. Na jedilniku je bilo ogromno rib in mesa v smislu kokošk, kakopak kot v vsej aziji. Prvič sem tudi poizkusil jastoga, ki so ga kupile tečajnice, kitajke po rodu. Filipinka pa ga je pripravila in so ga servirali z rižem. Načeloma pa so kitajci bili navdušeni nad obilico rakov, ki so jih kupovali od Đipsijev za nekaj evrov….

Definitivno je življenje med muslimani precej drugačno in zahtevno. Včasih tudi precej težko. Nisem sicer zaprte glave ampak menim, da so muslimani sužnji vere. Načeloma je tako, da se poročiš pri njih samo v mušeji in je to obenem tudi kot pri nas civilna poroka. Vere ne moreš prosto izbirati. Prav tako se moraš obnašati, kot ti veli vera. To, da so ženske pokrite vemo vsi, ampak tudi med potapljanjem nosijo korzet na glavi in nekatere tudi rokavice. Meni so se ženske precej smilile, saj jim ni prav lahko. Po drugi strani pa molijo petrkat dnevno in takrat se vse ustavi. Edini, ki delamo smo belci. 

…Se potapljamo s skupno tečajnikov, ko zaslišim bum pod vodo in zopet bum. Muhammad se samo smeji skozi regulator in gleda naše prestrašene oči. Mlad dvajsetletni zagorel mladenič me po potopu vpraša: ”Mat - moje skrajšano ime; kaj pa si bil tako prestrašen pod vodo?” V naslednjem hipu mi začne razlagati, da Đipsiji z dinamitom lovijo ribe. Groza! In ga vprašam: “Kaj pa če kdaj pozabijo, da smo potapljači spodaj in vržejo dinamit poleg nas?” Pa se samo posmeji skozi svoje oči in se zazre v daljavo…

Načeloma pa je življenje na tako malem otočku vse prej kot lahko. Otok, ki ga prehodiš v dvajsetih minutah je čez dan prepuščem poslu. Če tisti dan nimaš dela je precej ur, ko nimaš kaj početi. Elektrika je žal samo od šestih popoldan do šestih zjutraj, tema pa se prične delati ob sedmih zvečer. Torej nimaš ne interneta in tudi prenosnik zdrži kolikor zdrži. Ker je vroče se ti ne da brati kaj dosti knjig. Zatorej moraš biti precej vzdržljiva oseba, da preživiš na tako oddaljenem otoku po nekaj mesecev. Podobno, kot naftna ploščad. Še bolje je če baterija na prenosniku zdrži 12 ur in si prinesel zalogo filmov. Optimizem! ;)

Prva dekompresijska bolezen
Inštruktorji po večini poznamo kaj je dekompresijska bolezen v teoriji sami. Praktično pa jo doživimo poredko. Zahvaljujoč PADI potapljaškemu sistemu, ki je neopravičeno okaran smo inštruktorji tudi v prvi vrsti inštruktorji za prvo pomoč (angl. Emergency First Responder). Mogoče zadeva ne pride prav pogosto v poštev, a vseeno…

…Z Muhammadom, ki se mi je v prvih dneh službovanja predstavil, da je PADI Divemaster, a se je kasneje le izkazalo, da je samo PADI OWD - azija pač - sva se tisti dan odpravila pozno popoldan na najin tretji potop. Da se razumemo vse znotraj varne krivulje potapljanja in uporabe Suuntovega računalnika. Dobra stran našega malega potapljaškega centra je bila, da smo se lahko brezplačno potapljali in seveda spoznavali lokacije, ko ni bilo strank. Z Muhammadom sva se tisti dan odpravila na raziskovanje umetnega grebena. Vsekakor je tako, da moraš kot inštruktor poznati vse okoliške lokacije saj vodiš včasih tudi samo potope, kot tudi tečajnike. Ni prav carsko se zgubiti! Zagledam barakudo in ji sledim, pogled na Suunto kaže okrog 25m in še nekaj minutk do dekompresije. Si rečem ok počasi bo potrebno na greben in na površino, žal. Podvodni svet je kar vlekel…in glej ga zlomka takrat izza vogla prileti Giant Trigerfish. Meni pred tem samo enkrat obiskanega Egipta ne kaj dosti poznana riba. Le-ta me je začela napadati. Nekako kak dan pred tem sem jo videl kako grize kamenje pod koralami in ga melje kot mlin moko. Takrat mi je kliker začel delovati, da je mogoče bolje da pobegnem in Murphy je naredil svoje. Pobeg namesto horizontalno, pri precej mali obtežitvi in aluminijevki blizu rezerve je bil usodno vartikalen. K temu so pomagale še plavuti, saj sem želel odbiti ribo od sebe proč. Kasneje sem izvedel, da ni moral iti pod njen zorni kot, se pravi navzdol in težava je bila, ker imajo okrog novembra gnezdo. Očitno sem prišel samici preblizu skritega gnezda. Računalnik je poblinkal, tulil, vpil in seveda je bilo takoj jasno, da bo težava. Spustim se nazaj navzdol in še danes ne vem kaj točno je takrat kazal računalnik, saj sem spraznil aluminijevko do precej nizkega nivoja. Glava je žal odpovedala, dihanje se ni ustavilo in nisem vedel točno kaj sploh storiti. Takrat pa si v r…i!
Na oddaljenem otoku, brez zdravnika in kakšne pametne oskrbe v bližini. Muhammadu sem takoj po zaključku omenil, da je možnost za dekompresijsko bolezen pa me je samo gledal, kot tele v nova vrata. Takrat se mi je posvetilo, da je “kupil” Divemasterski tečaj ali pa ga sploh nima. V centru preverim za jeklenko kisika, prazna, šit! Večerja in monitiranje simptomov. Že kako uro kasneje mi je postalo vroče, saj je res začelo vrtati, kot učimo v teoriji. Sem si rekel, brez panike Švejk in zvrtam številko DAN organizacije. In se je začelo, 10 minut da so preverili kdo sem in če sem pravi. Meni pa vse bolj vroče in kapljalo je od strahu; potne kaplice. Ogromno vprašanj, tudi podatki zadnjih potopov, …. Nakar mi rečejo, da bodo poizkusili dobiti zdravnika, ki govori slovensko. Govoril je samo angleško in še to z italijanskim naglasom. Dejal mi je: pojdi v bolnico in povej, da je po simtomih to dekompresijska bolezen. DAN oprerater je še preveril koliko je lokalna ura in mi dejal, da me pokliče naslednje jutro po našem času. Sem rekel, to je to?

Tečem v sosednji potapljaški center in opišem na kratko kaj se je zgodilo. Vsi inštruktorji zelo neprijazni. K sreči dobim polno jeklenko za katero so hoteli 10€. Plačam, nisem imel nič drugega na izbiro.

K sreči je bil lastnik centra Divemaster in je takoj razumel situacijo. V desetih minutah je stal pred centrom čoln z dvema kanistroma polnima bencina, moj Muhammad in že letimo z nadzvočno brzino proti Tawao, ki je oddaljen 1-2 uri, žal ušlo iz spomina. Kot zakleto je valovalo, tako da smo leteli po vrhovih valov in skratka vožnja je bila vse prej kot udobna. Vmes je zmanjkalo kisika v jeklenki….

…Na obali je že čakal lastnik, bolnica, zdravnik in prva noč. Zjutraj zajtrk, ki ti ga mora prinesti nekdo od svojcev v bolnico. Žal nisem imel svojcev ;) Popoldan pride zdravnik, potapljač, preveri vse parametre in stanje in pravi: “Vse je ok, lahko greš. Ne potapljaj se nekaj dni!”…
…Enostavno!

Potapljaški BackPack center
Moje službovanje je bilo v malem potapljaškem centru, kjer smo poleg potapljanja in tečajev ponujali tudi snorklanje. Ker je otok mali je seveda vsak tak center ponujal tudi spanje. V tem primeru hostel varianta. K sreči sem imel svojo sobo, s ventilatorjem in seveda USB ključkom za internet. Lastnikova žena je skrbela za to, da je bilo vse čisto in imela na voljo pet deklet, ki so prav tako poskrbele za okusne obroke. Njihovo mišljenje je bilo, da dobra hrana zadrži turiste na otoku. Veliko ljudi je pač prišlo, kot nepotapljači. In tukaj se je videlo, da je inštruktor gospod; večkrat sem bil deležen pomfi-ja in specialne večerje. Samo za g. inštruktorja. Načeloma pa so pripravljali riž na njihov način, ki moram priznati je okusno zmešan z zelenjavo. Uporaba kitajskih paličic, vsak večer za zabavo. Ne glede na to, da smo bili backpacker resort sem doživel nepozabnih nekaj mesecev. Obiskovalci in mi osebje smo bili kot družina!

Zakaj se odločiti za delo inštruktorja?
Včasih mogoče ni pravega odgovora ali pač združiti poceni potovanje s delom – working holiday, kot poznajo Avstralci eno od svojih viz. Definitivno je omenjeno delo precej živahno in nedolgočasno, obenem pa spoznavaš ljudi iz celega sveta in izboljšuješ svoje znanje angleščine, ter se učiš naprimer še kakega jezika – za začetek kar malezijskega. Težko, Ja na začetku ti je nelogičen, kasneje ti padajo besede v uho. Moje vodilo je bilo, da zakaj bi plačeval za potapljanje, če sem lahko za potapljanje plačan!

Kako sploh najti delovno pozicijo?
Obstaja več variant, sam sem poizkusil s pošiljanjem e-mailov po celem svetu. CV je obvezen v e-mailih in pa kratka predstavitev. Centre se da enostavno dobiti v mojem primeru na PADI spletni strani, nekako težko je iskati službo v centrih, ki že v osnovi izobražujejo po drugih potapljaških šolah. Še boljša varianta od prve pa je spakirat kufre in odletet na željeno destinacijo, potem pa od vrat do vrat. Ponekod iščejo veliko freelancer instruktorje, drugje samo full time. Obstajajo pa destinacije, kjer je to dokaj težko izpeljat, saj je že dostop do kakih Maldivov precej zasoljen, kaj šele namestitev.
Definitivno k izbiri dobrega inštruktorja sedejo tudi jeziki, ki jih govoriš in seveda ostala znanja, ki jih imaš.
Meni se je posrečilo dobiti prvo službo v Maleziji, kar mi je bilo super izhodišče, saj freshman inštruktor naj bi bil slabši od izkušenih. Da se razumemo, v tem letu sem postal inštruktor in trdo že delal doma na Bledu.
Po nekaterih centrih ne pustijo naprimer freshmanom učiti višje kategorije od rescue tečaja - potapljač reševalec.
Mogoče se drugi inštruktorji posedujejo drugih vrst in načinov iskanja. Nikoli nisem spraševal nikogar, pač pa uporabil vse svoje znanje in iznajdljivost, tudi računalniško. Kasneje sem seveda preko FB videl, da je dejansko v svetu kar veliko slovenskih inštruktorjev, kot tudi Divemastov, bravo.

Na začetku sem napisal, da sem zaključil tečaja CMAS * in * v Sloveniji. Že takrat sem začutil, da želim iz potapljanja narediti kariero. Pri tem sem naredil velik research katero šolo izbrati. Danes vemo, da obstaja ogromno potapljaških šol, a za delo kot inštruktor v večini prednjači še vedno PADI, sledi ji SSI in potem so druge šole. Nasvet za mlajše, ki mi pijejo kri kaj izbrati. Če želiš delati v svetu kot inštruktor praktično moraš razmišljati z glavo. Kot mi pravi potapljaški kolega Luka, sem divemaster po Andi a kaj ko nikjer ne bi dobil dela. Razumemo zakaj, ane?

Vseeno ta del iskanja službe je za menoj. Malezija, danes.
Začetek je bil težak. Prvi potapljaški tečaj, ki sem ga moral narediti v angleščini pa je bil dober izziv. PADI slide v roko in akcija. Rescue tečaj z zanimivim vi vi francozom, ki je imel res francosko-angleščino. Pri tem tečaju sem užival tudi sam, saj je precej resen – po drugi strani pa zaradi razgibanih scenarijev precej zabaven in je bilo prisotno veliko smeha. Še boatman se je skozi cigaret ves čas nasmihal, ko nas je opazoval pri natovarjanju potapljača na čoln.

Delo inštruktorja
Delo v centru kjer si edini inštruktor in pokrivaš celotno področje z lokalnim “Divemastrom” je vsak dan zelo pestro in nov izziv. Urnik, ki si ga naredil prejšnji večer se kaj hitro podre in je potrebno biti elastičen, pripraviti nov urnik, da se prilagodiš strankam in njihovim željam. Za hitre popravke je nujno poznati potapljaško/snorklarske lokacije in predvsem biti logik in iznajdljiv!
Konkretno smo v centru ponujali potapljaške, kot tudi snorkler pakete. Veliko ljudi pa si želi priti samo na enodnevno snorklanje v velikih skupinah – predvsem domačini premožni Malezijci in Kitajci iz večjih mest. Lokacije so vse po vrsti dostopne samo s čolni, kar ne predstavlja velik problem če imaš na rapolago vsaj dva velika čolna. Kadar pa motor odpove ali boatman dobi vročino – tiste dni je veselica v hiši. Takrat mora logika delovati na 200%, da izpelješ celoten dnevni plan in ne pozabiš na koga. Seveda zraven ti preostanejo še vse potapljaške aktivnosti in tečaji.

Zagotovo je dejstvo, da je potapljaška industrija ena od velikih sfer, ki se dnevno povečuje s številom novih potapljačev. Za primerjavo s Slovenijo je le-tam potapljaška sezona skoraj celo leto. Mogoče z izjemo deževne sezone, pa še to je dokaj neproblematično, saj dež ne pada cel dan. Zatorej je moč sezono izkoristiti res do konca. Večino turistov pa itak ne ve, kaj dosti o deževnih sezonah, vse dokler jih dež ne presenti ob prihodu v določeno državo.

Kljub temu, da sem bil nastanjen v low-budget centru je dnevno prihajalo veliko mladih željnih potapljanja. Največkrat so zaključili začetni tečaj v treh-štirih napornih dnevih, naj omenim da je sledenje predpisov predpisanih s strani potapljaške agencije po kateri delaš prepuščeno vsakemu inštruktorju posebej. Nihče te ne kontrolira, na koncu je pomembno, da stranka prejme tisto PADI kartico. Osebno sem kar nekaj ljudi, ki niso dosegli standardov PADI odslovil samo s papirjem, ki mu omogoča nadaljevanje izobraževanja kasneje. Tukaj pa se sedaj pojavi vprašanje kdo je dober inštruktor, tisti ki sledi standardom ali tisti, ki uspe narediti tečaj v pičlih dveh dnevih?
K temu padajo tudi očitki ostalih inštruktorjev, kot tudi lastnikov centrov. Ni vedno lahko biti inštruktor!
So ljudje, ki pridejo k tebi in ne znajo niti plavati, se pravi jih je potrebno naučiti vsaj osnovnega plavanja, kar ti vzame en dan ;)
Zgodilo se je tudi, da za tečajnike, ki niso zaključili tečaja iz prej omenjenega razloga nisem dobil plačila, žal.

Plačilo inštruktorja
Sigurno najzanimivejša tema, ki muči vsakogar. Zatorej sem to tematiko postavil na skorajšnji konec članka. Načeloma pa je odvisno od tega kako se kot inštruktor izpogajaš na začetku. Osebno sem bil freshman in nisem imel sploh nobene predstave o tem koliko bi lahko iztržil. Rekel sem si pač kar bodo ponudili vzamem. Načeloma za prvo službo in pri obilici negativnih odgovorov, da iščejo izkušenega inštruktorja mogoče nisem bil v pozicija za pogajanje. Kasneje se je izkazalo, da je bilo plačilo korektno, tedensko in dejansko nad povprečjem drugih inštruktorjev s katerimi smo izmenjali tudi ta mnenja.

Vojna
Se zgodi, da Filipinci napadejo Malezijo in čez noč se biznis ustavi, turistov ni več! Ne preostane ti nič drugega, kot poiskati novo službo, ali pa nova služba najde tebe – kot je to doletelo mene in sicer kar preko družabnega omrežja FB. Zadeva se je res super sovpadala z vojno in nekaj ur letenja nazaj do glavnega mesta. Dodaten let v bližino tajske meje, natančneje Kota Baru in prihod na Perhentian Island v 5* Resort, ki je najprestižnejši na tem otoku. Majhen potapljaško/snorklerski center, s presenetljivim 20 let starim Bauer kompresorjem. Center premore preko 30 aluminijevk kapacitete 11.1l, ter tudi nekaj malih 6l aluminijevk, za otroško potapljanje. Imenuje se Perhentian Island Resort.

Delo v resortu pomeni nekaj sprememb, kot nošenje majice, beseda Sir (gospod) s strani Malezijcev in podobno. Potapljanje okrog Perhentian otočja, ki je sestavljen iz malega in velikega otoka se nikakor ne more kosati s otočjem Mabul. Pa vendar ima svoje skrivnosti kot so Bamboo in Black tip shark, veliki sting ray in podobno. Zanimivo je, da se spremeni tudi klientela, ki je na tem otočju bolj družinsko naravnana, kar pomeni več otroških programov. Le-ta so mi bila na začetku novost, obenem pa dober izziv. Otroci so mi bili večkrat bolj hvaležni od odraslih in sem res užival v njihovi družbi.

Naj tu omenim še rajske plaže, ki jih ponavadi sanjamo na fotografijah v počitniških katalogih. Meni so bile te na ogled od jutra pa do poznega sončnega zahoda.

Zavarovalnica DAN
Se mi zdi, da je pač ena izmed zavarovalnic, ki ima pretvezo, da skrbi za potapljače. V moji zgodbi ni bilo tako in ne morem izjaviti, da so karkoli naredili za mene. No čez kak mesec dni mi iz Slovenije sporočijo, da je prišel račun za mobilni telefon okrog 200,00€ in me je skoraj kap. Po preverbi smo ugotovili, da je bil pač to moj klic na DAN in njihovi klici nazaj…Mogoče ima kdo boljšo izkušnjo, moja je pač utemeljena slaba.

Domov
Odšteval sem zadnje tri tedne do predvidenega odhoda domov, ko se je pričela revolucija v Istambulu. Moja letalska karta pa s Turkish Airlines točno skozi Istambul, kriza! Pred tem pa sta eno popoldne prišli dve simpatični Avstrijki. Ena se je odločila za nadaljevalni tečaj z Rashidom, drugim inštruktorjem, blondinka pa je padla meni v roke na tečaj Prve Podvodne Izkušnje, angl. PADI Discover Scuba Diving. Bila je navdušena in mi obenem povedala, da do sedaj ni upala globje v azijsko morje, kot do kolen, saj se je bala morskih psov. Na vprašanje: “Ali so tukaj morski psi?, sem ji le odgovoril: “En velik stoji pred teboj!” Smeh.
Po zaključenem začetnem potapljaškem tečaju pa saj vemo, zgodba se mora zaključiti z romantiko tudi za nežnejši spol, ki prebira revijo Potapljač. Večerja, rožica in prišel sem domov po sedmih mesecih iz Malezije, bogatejši z ogromno izkušenj in z novo punco, potapljačico!

O malezijcih
Pa bi napisal kaj več drugič. Načeloma so drugačni od nas, po prepričanju, kot tudi izgledu. Hrana, hm?
Da ne bom predolg, že sedaj sem….mogoče spišem še kdaj kak članek o lastnosti ljudi in navadah, ki živijo tam. Bi se dalo…

Epilog
Inštruktorsko pot sem pričel v novembru 2012 in lahko zapišem, da mi je Malezija in simpatični prebivalci pustila lepe vtis v spominu. Bogatejši za ogromno izkušenj sem se vrnil nazaj domov in še isto leto nadaljeval s tečaji in potopi na jezeru Bled. Moje mnenje ostaja isto, potapljanje te navduši da postaneš potapljač, ali pa te ne. Jaz pa dodajam še, lahko ti spremeni tudi življenje na lepše ;) 

Matjaž Repnik
Rekreativni in tehnični PADI Inštruktor potapljanja

 

FaLang translation system by Faboba

PADI

PADI ver bw Adobt a dive site 
padi tec rec logo new

 

Potapljaško Zavarovanje

aquamed





Splošne informacije

Za pravilno delovanje strani uporabljamo piškotke. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

  I accept cookies from this site.
EU Cookie Directive Module Information